Življenje ga je že nekajkrat opomnilo, da ni samoumevno. Pred leti ga je prizadela možganska kap, potem še huda prometna nesreča. A Slavko se ne da. Najrajši sede za klavir in zapoje. Kakšno svojo pesem ali pa Dragojevićevo, saj ga imajo nekateri za »slovenskega Oliverja«. Pogreša ga, saj sta bila prijatelja. Nekoč je ljubil velike koncerte, danes ima rajši intimne nastope za manjše število ljudi. Nekoč je imel rad divje žure in zabave s prijatelji, danes je rajši doma, v krogu družine, z vnučki, v svoji hiši s prelepim razgledom na morje, na Bernardin. Povabil nas je na kavico. Bomo prišli!