V njegovem Splitu, iz katerega ni hotel oditi niti takrat, ko so preprosto nemočni splitski zdravniki, ki so dali vse od sebe, odnehali, je pred strašno boleznijo zjutraj svojo dušo predal angelom veliki Oliver Dragojević.

Oliver, ki je skupaj s skladateljem Zdenkom Runjićem in pesnikom Jakšem Fjamengom dolga desetletja bil eden zaščitnih znakov dalmatinske in mediteranske kulture, ne samo glasbe.

Ne samo vrhunski interpret zabavne glasbe, poosebljenje dalmatinskega šansona - bil je kot celotni orkester, združen v eni osebi. Njegov ustvarjalni opus navdušuje tudi s številnostjo, še posebej pa z vrhunsko kvaliteto interpretacij njega, maestra.

Tudi na nastopih je Oliver bil preprosto neponovljiv, čeprav je ozračje pokalo od čustev, je ostal vedno skromen pri prihodu na oder, a glasbeno je prepričal znova in znova, saj je ohranil svoj edinstveni, neponovljivi stil, ki je živel v vsaki njegovi pesmi.

Neverjetno muzikalen je svoje prve glasbene korake začel na Korčuli, v krasnem mestu Vela luka, prvi instrument, ki je ostal njegov najljubši, pa je še iz otroških let bila ustna harmonika.

Iz malega Oliverčka je postal Veliki Oliver, v naše spomine bo ostal zapisan kot kantavtor, pesnik, skladatelj, pevec uspešnic in kot človek - preprost človek, saj je sam najraje rekel: "Jaz sem preprosto Oliver."

Značilen, na trenutke raskav glas, ostaja v ušesih, srcih, spominih. Prišel je na nek konec, a odšel pravzaprav ne bo nikoli. Vedno znova, nocoj in številne, tople poletne večere, ko bodo klape s Korčule, Splita in številnih drugih dalmatinskih mest ponesle njegove besede in note pod večerno nebo, se bo Oliver vrnil. S tistim prijaznim, toplim nasmehom, kot je znal.

Zato hvala in srečno, veliki mojster...