Naš dveletnik lepo odrašča. Tam do četrtega leta, kot vam bodo povedali izkušeni starši, so ta najbolj simpatična leta, ko so malčki najbolj lušni, najbolj jim je vse zanimivo in igrivo. Ampak znajo tudi že uveljaviti svojo voljo. Kajti ravno v tem obdobju se zelo dobro naučijo kaj pomeni določen krik ali podton. Oziroma drugače, poznamo več vrst joka.

Prvi je klasični, nekaj se udari, prestraši skratka nagonsko zajoka. Drugi je tisti, kjer nekaj napol mijavka in prede, ko ni čisto prepričan, če ne bi raje kar zaspal. Tretji je t.i. izsiljevalski. Tulil bom toliko časa in predirljivo glasno dokler kdo od staršev ne popusti. Četrti pa je tisti, s krokodiljimi solzami kot rečemo, ko misli, da se mu godi silna krivica.

Preden se starši naučimo teh različnih vrst joka, nekaj časa traja, gotovo obstaja še kakšna podzvrst, ki sem jo zdaj izpustil, ampak načeloma hitro ugotovimo ali gre za resen jok ali t.i. bleferski. In mulček se še kako hitro zaveda, katerega je treba uporabiti, da bo dosegel svoje.

Tu smo si seveda starši različni ampak sam do predirljivega kričanja nimam ravno velike tolerance, tako, da imava z malim tihi dogovor, da poskušava drug drugega čim manj po nepotrebnem vznemirjat. Včasih malo popusti oči, včasih sine. Kadar ne gre, prepustimo zadeve mami, ki jo kričanje običajno spravi v obup mnogo kasneje.

Sam pa se bolj ali manj sprašujem naslednje; če nas že pri dveh letih zna tako obrnit okoli prsta, kaj šele bo? Morda pa so rešitev čepki za ušesa. Včasih enostavno ne smeš popustit. Mali diktator se mora naučit, da žal ne bo vedno po njegovo. Se je treba prilagodit. Pride zelo prav tudi kasneje v življenju.

Potem pa ga danes zjutraj dvignem iz postelje, se mi nasloni na ramo in mi spontano da poljubček na vrat. Oh, sine moj... Kaj naj ti kupim? Bi čokolado za zajtrk? Samo ne mamici povedat!