Aktualov mikser je tokrat svojo pozornost usmeril v strašanski svet, s katerim se vsakodnevno soočajo številni policisti. Ko gre za nujen primer pa je prvi, ki ga pokličete policijski telefonist ali telefonistka, čigar služba je prav tako zahtevna. Nenehno se morajo soočati s pritiskom pošiljanja pomoči ljudem v stiski, medtem ko poškodovanca, žrtev ali pričo poskušajo ohraniti mirno do prihoda policistov, reševalcev in gasilcev. Ne samo to, telefonisti so včasih priča dejanskim zločinom, ki se odvijajo med samim telefonskim pogovorom, še posebej umorom, kar pa lahko prinese številne psihične posledice.
Skupina policijskih telefonistov in telefonistk iz celotnega sveta je delila svoje najbolj grozljive in nepozabne izkušnje pri njihovem delu.

Moški ustrelil svojo ženo in sebe

Moški je ustrelil svojo ženo, ko je ugotovil, da ga vara. Bil je histeričen in prestrašen nad dejanjem, ki ga je preavkar zakrivil. Odložil je telefon in slišati je bil še en strel. Ubil je sebe in jaz sem to slišal. Žena je bila še vedno živa in vpila, da mu oprosti znova in znova ter da bosta prebrodila to. Bilo je res zblojeno…

…žena je preživela, tako da ima zgodba tudi svetlo plat.


Napad s kijem za baseball

Prejela sem klic osebe, ki je vpila o nekem moškem, ki pretepa drugega moškega do smrti na njenem dvorišču. Poleg pogovora sem slišala odzvanjanje aluminijastega kija za baseball v ozadju…


Grozljiva mati-sin zgodba

Morala sem pomagati morda 12-letnemu dečku pri nudenju prve pomoči lastni materi, ki se je poskušala ubiti na četrtega julija nekaj let nazaj. Umrla je. Še do danes me preganja.


Zgodbi iz nočnih mor

Pri enem klicu, ki sem ga prejela je ženska grozno vpila. Res strašno vpila, da so se ti ob tem stresle kosti. Nato se je veza prekinila. Poklicala sem nazaj samo, da sem zopet zaslišala tisti grozno vpitje. Iz ozadja sem zaslišala »zabada jo«, »zabada jo«. Ženska je umrla. Moškega je ulovila policistka, ki sem jo poslala na kraj zločina. Dobesedno je skočila s strehe avtomobila in pristala na njem. Nisem prepričana kakšna je bila njegova dosojena kazen.

Imela sem tudi moškega, ki je utopil svojega 2-letnega sina. To me je dodobra pretreslo za kar nekaj časa, saj sem bila v tem času sama noseča. Stalno sem premišljevala kako je nepošteno, da mora biti otrok tako prestrašen, ko ga skuša poškodovati nekdo ki mu je zaupal in ga imel rad. Ne samo to, ampak ko se utopiš si priseben vse do zadnjega trenutka… Pridejo dnevi, ko še vedno jočem za tem fantkom.


Strašanska malomarnost

Najhujši klic, ki sem ga prejela je bil o dečku ujetem v vročem avtomobilu. To ni bil primer, ko grejo starši po nakupih in pustijo dojenčka v avtu na poletni dan. Ni šlo za nekoga, ki bi priznal, da je pozabil na otroka na zadnjem sedežu. Šlo je za otroka, ki je bil dovolj star, da lahko hodi, govori, zažene avtomobil, če bi bil zrak potreben, bere knjigo ali gre ven na sprehod, če bi postalo prevroče. Starš je otroka zvezal in pustil v avtomobilu, tako da nobena od prej naštetih stvari ni bila mogoča in niso preverili kako je z njim več ur. Minilo je še nekaj dodatnih ur preden je starš komurkoli sporočil, da je otrok mrtev.

Klic, ki je zadel naravnost v srce

Obupan oče je poklical policijo in vpil v slušalko, da njegov 14-mesečni sin ne diha. Deček je nekako uspel priti iz hiše in padel v bazen. Bil je vsaj nekaj minut pod vodo. Začel sem dajati navodila za prvo pomoč preko telefona. Poskušal sem čim bolj pomiriti očeta, da me je poslušal in začel z masažo srca.
Eden od naših policistov je prispel do kraja nesreče in prevzel vživljanje. Tudi gasilci so prispeli kmalu zatem. Sam sem že mnogokrat nudil prvo pomoč kot bivši reševalec. Tudi nekaj sem jih opravil preko telefona. Ampak nikoli za tako majhnega otroka. Nisem mogel odložiti telefona. Oče je pustil telefon na vezi in jaz sem poslušal. Slišal sem kompresije srca. Slišal sem polnjenje prenosnega defibrilatorja. Slišal sem njegovo sprožitev. Nato je bila samo še tišina. Čez nekaj minut so se vsi odpeljali. Slišal sem jok staršev. Kako obsojata sama sebe za smrt otroka.
Reševalci so uspeli vzbuditi srčni utrip malo preden so ga mislili razglasiti za mrtvega. V bolnišnici so se trudili na vse moči, a otrok je umrl 24 ur kasneje. Oddelal sem tri leta za telefonom in nikoli me ni klic zadel v srce tako kot ta. Tisti večer sem odšel prej na pavzo in nato nadaljeval s svojim delo, ker klicev nikoli ne zmanjka.

Zares obremenjujoča služba

Imela sem primer, ko sta dva otroka ostala ujeta v goreči hiši. Mati in družina so uspeli pobegniti iz hiše, a pustili otroke v hiši. Ognjeni zublji so zajeli celotno hišo in bruhali skozi okna ter celotno prvo nadstropje. Mati je poklicala policijo in jaz sem sprejela klic. Tista panika in obup v njenem glasu. Tisti kriki. Udrajanje po vhodnih vratih, vrata, ki so se za njimi zaprla in zaklenila, ko so pobegnili iz hiše. Kriki bolečine, ko se nekdo žge pri živem telesu, ker hoče vstopiti v hišo in rešiti svoje otroke.
Urgentnost v glasovih gasilcev in policistov, ki so našli telesa otrok in jih odpeljali v bolnišnico. Zelo težko sem se zadrževala, ko sem govorila s kričečo in histerično matero vedoč, da ni ničesar več kar lahko storimo. Hotela sem se odpeljati tja in pomagati. Hotela sem z njo jokati. Želela sem zakričati, zavpiti in vprašati Boga zakaj.
A morala sem biti pripravljena na naslednji klic…

Zelo slab »tajming«

Razpisala sem alarm za neodzivnega starejšega moškega, ki ne diha. Na zvezo sem dobila prvega reševalca, ki je prispel na kraj dogodka in kasneje tudi reševalno vozilo. Potrdili so, da je moški mrtev. Dobesedno minuto kasneje sem slišala glas reševalca, ki je zahteval še eno reševalno vozilo, a ga kasneje nisem več slišala, ker je zvezo prekinilo. Predvidevala sem, da se je eden od družinskih članov zgrudil ali imel srčni napad ob pogledu na truplo. Poslala sem drugo vozilo kakor hitro je bilo to mogoče in slišala nekoga na postaji, kjer sem delala, da je bil reševalec tisti, ki se je zgrudil. Doživel je srčni napad in umrl v reševalnem vozilu. Ta novica me je zelo užalostila in mi vzbudila zelo neprijeten občutek. Sploh, ko mi je nekdo povedal, da so bile njegove zadnje besede spregovorjene z menoj preko telefona.

Nemogoča situacija

Že dolgo nazaj, ko sem začel delati v klicnem centru, je delal samo en telefonist v 12-urni izmeni. Sprejel sem klic ženske, ki je bila ravnokar posiljena in pretepena samo nekaj korakov stran od policijske postaje. Delala je v trgovini, ko ji je storilec na glavi razbil računalniški ekran pred odhodom. Morali sem jo odstaviti na čakanje, ker sem prejel še en klic na drugo linijo. Bil je njen šef. Ko je vkorakal na posledice dogodka, je odšel na sosednjo bencinsko črpalko in šele od tam poklical policijo. Počutil sem se obupno, ker sem moral žensko dati na čakanje iz takšnega razloga in je nato še pustil čakati, da sem znesel svojo jezo nad njenega šefa, ker jo je kar pustil tam samo.

Kaj si pa vi mislite o zgornjih zgodbah? Imate kakšno iz lastnih izkušenj, ki bi jo radi delil? 

To lahko storite v komentarjih.