Verjetno bom zdaj jaz tisti nergač, ki toži za starimi, dobrimi časi in ne razume najbolje, kako se danes svet vrti, a vseeno…

Pred dnevi sem bil v enem izmed večjih nakupovalnih centrov, kjer imajo v zgornjem nadstropju tudi izposojevalnico otročkih avtomobilčkov. Mladiča lepo posedejo vanj, odraslemu spremljevalcu, ki si je tovrstno »zabavo« omislil, pa v roke porinejo daljinca, pa hajdi pot pod noge… No, vsaj za tastarega, kajti mladič se vozi.

Pa jih gledam. Vozilce za vozilcem, od batmobila, do ponosa nemške avtomobilske industrije, pa do pinki mobila za punčke, ki je tako žive barve, da bi še flamingi bruhali…

In razmišljam. Moja generacija je proste dneve preživela zunaj, se potepala po gozdu, se igrala »partizane in Nemce« (vsi smo bili partizani), poleti pod vročim soncem, pozimi v kupih snega. Na zraku, tekali smo ali pa se vozili s kolesi. Čeprav – priznam – kot malo dete sem imel avtomobilček, v katerega sem se lahko usedel, a je bil tak, na pedala, ki ga je bilo potrebno poganjati z lastnimi nogami, pa tako težko je šlo, da je bilo lažje, če si hodil peš. Hodil. Peš.

Vrnimo se v nakupovalni center, pod streho, čeprav je zunaj sonce. Vrnimo se v slab, stokrat prežvečen in recikliran zrak, čeprav je zunaj pihal svež jesenski veter. Namesto, da bi tekali z zdravimi, mladimi nožicami, sedijo na svojih malih ritkah, se slinijo in bebavo strmijo predse, medtem ko se (seveda s pomočjo energije iz akumulatorja) vozijo po bleščečih ploščicah nakupovalnega centra. Za njimi pa sopiha njihov starš in jih usmerja sem in tja. No, vsaj on hodi, čeprav ga imam na sumu, da išče tudi sam kak voziček, da bi se lahko peljal.

Žal mi je za vas, mladiči mali, da ne veste, kaj je narava, kaj so sprehodi. Žal mi je, da ne boste imeli drugačnih prijateljev, kot navideznih s Fejsbuka ali podobnih digitalnih in neosebnih kanalov. Žal mi je, da boste pri 30 letih imeli težave s kolki, nogami, srcem in pljuči. In da ne boste kasneje, ko odrastete, znali od doma do trgovine peš. Ker narava pa je, kakorkoli obrneš, še vedno analogna in ne digitalna.

Stari ljudje so znali povedati: »Na mladih svet stoji!« Jaz dodajam: »Bojim se, da na trhlih nogah…«