Ne spomnim se več točno, kdaj se je zgodilo, ampak mi smo vsaj do višje stopnje radi hodili v šolo. Naši otroci pa se razen tega, da bodo spet videli vrstnike, šole ne veselijo več. Razumem - spet več obveznosti, učenje in domača naloga. Ampak, da šole ne marajo že tisti najmlajši z izjemo prvčkov, pomeni, da smo nekje skrenili s poti.

Kako to spremeniti? Da bo šola spet bolj zabavna? Da bo manj uravnilovke? Iskreno nisem dovolj pameten. Obstajajo sicer redki posamezniki, ki razumejo kakšna bi šola morala biti, a jih je očitno premalo in jih preglasijo tisti, ki se držijo učnega načrta kot pijanec plota. Šola ni samo učenje na pamet, piflanje, da se izpolni norma, ampak bi morala biti šola za življenje.

Pa da ne bo kdo mislil, da krivim samo učitelje. Zagotovo smo soodgovorni tudi starši: Nekateri se premalo, drugi pa čisto preveč ukvarjajo z dosežki svojega podmladka. Pritisk z vseh strani pa ne naredi nič dobrega. Nenazadnje tisti »gospodje iz ozadja«, ki učne načrte podpišejo in določajo. Tisti, ki odločajo o tem, so najbrž sami sedeli v šolskih klopeh več kot 30 let nazaj v nekem drugem času.

Želim si več takšnih, ki spodbujajo drugačno razmišljanje izven okvirjev, ki znajo pri vsakem učencu ali učenki prepoznati njihove interese in jih na področjih, kjer so dobri še bolj vzpodbujati, hkrati pa jih znati motivirati tudi za tisto, kar se pač morajo naučiti po učnem načrtu. Verjamem pa, da je to precej lažje zapisati, kot narediti. V razredih je preveč učencev na enega učitelja, plače bi lahko bile boljše, starši se preveč vmešavajo in tako naprej.

Zato vsem skupaj želim eno merico strpnosti in zdrave pameti. Če nam skupaj uspe zadeve že za deset odstotkov izboljšati, bodo otroci tudi osnovno šolo raje obiskovali.