Naloga natakarja je, da jedi, ki jih naroči gost in pripravi kuhar, primerno, strokovno in prijazno postreže gostu. Gostu postreže tudi s pijačo. To je kratek opis poklica natakar, ki ga najdemo na spletni strani ZRZS.  Vendar ni nikjer podrobno definirano, kaj je primerna oz. strokovna postrežba. To najbrž dijake, ki se odločijo za poklic natakar, naučijo v šoli, seveda pa je praksa tista, ki pokaže pravo strokovnost oz. primernost postrežbe.

Zagotovo je razlika med postrežbo v kakšnem elitnem hotelu ali na gasilski veselici in menda se tudi sam kader naziva temu primerno. V hotelu ali kakšni elitni restavraciji imamo natakarje, na veselicah pa kelnarje. To je neka čudna definicija, ki daje točno vedeti, kaj si ljudje mislijo o tistih, ki nas vprašajo, kaj si želimo in nam željo tudi uresničijo, če le ne zmanjka določene malice ali pijače. A ne glede na to, kako jih nazivamo, vsi so ljudje.

Natakar, kelnar, točaj ali kako že jim pravite, je tam, da vam postreže najboljšo možno verzijo pijače in prezentira tisto, kar kuhar ustvari v kuhinji.

Nekdo, ki ni nikoli stopil za šank se niti ne zaveda koliko znanja, predanosti in koncentracije je potrebno, da dobite na mizo npr. okusno skodelico kave ali pa vino na pravi temperaturi, še posebej, ko postrežejo dvajset ali več ljudi, čeprav se marsikomu zdi, da samo pritiskajo neke tipke na napravi iz katere priteče kava.

To, da nam strežejo, ne pomeni, da so naši sužnji ali nekdo, na katerem lahko zdravite svoje komplekse ali stresate svoje frustracije.

Delo natakarja ali kelnarce, če hočete, je resno, odgovorno in naporno delo. Zato jih prosim spoštujte in jim vsake toliko podarite kakšen nasmeh ali kompliment.

In zakaj ta blog? Zaradi lastne izkušnje pred dvema tednoma, ko sva s sodelavko Mojco stregli na račun izgubljene stave. Bilo je super. Izkušnja je fantastična. Kar pa me najbolj veseli je to, da po tej izkušnji še bolj cenim poklic natakarja.