Najstarejša nečakinja Jona me je pred dnevi vprašala, zakaj je učiteljica sošolki rekla, da je ena prikupna plavolaska, če pa je »plava« barva v bistvu modra. In zakaj potem ni modrolaska?

Najprej je seveda treba pojasniti, da imamo v naši slovenščini dva pridevnika »plav«. Prvi pridevnik »plav« v slovenščini uporabljamo pogosteje kot drugega, in sicer v pomenu moder. V knjižni slovenščini tako ne bomo rekli plave hlače, ampak modre hlače.

Prvi pridevnik »plav« torej pomeni moder, drugi pridevnik »plav« pa zajema svetlo barvo z rumenkastim odtenkom. Ta pridevnik uporabljamo le takrat, ko govorimo o barvi las (se pravi, da lahko govorimo o sopomenki pridevniku svetlolas). Tako rečemo, da je Maruša plavolaska … ali pa svetlolaska, zlatolaska ...

Če strnem: v knjižni slovenščini besede plavolaska ne moremo zamenjati z besedo modrolaska, saj ima pridevnik »plav«, ko govorimo o laseh, drugačen pomen in izvor kot prvi. Poleg tega, da rečemo, da je Jonina sošolka plavolaska, lahko rečemo tudi, da je sošolka svetlolaska, zlatolaska ali, kar je precej mlajša beseda, blondinka.

Tako je to. Nič v slovenščini včasih ne gre po analogiji, zato pa sta otroška fantazija in vedoželjnost lahko v navdih vsem nam. Kako prijetna je tista misel o tem, kolikokrat otroci ne najdejo svojih čevljev, najdejo pa košček čebule v hrani … ali pač neki košček, ki ga moramo sestaviti odrasli.