Skozi luknjice v roleti počasi, sramežljivo kukajo prvi zametki jutra. Glede na stopnjo hrupnosti s sosednje ceste ocenim, da je ura okoli pete zjutraj. Čakaj, kateri dan je danes? Aha, danes mi ni treba tako zgodaj v službo, se pravi, če bo sreča z najmlajšim, lahko še dve uri odspim. Za trenutek zamižim in mine ena ura. Mehur mi sporoča, da je navajen prej vstat, nič na wc bo treba.

Počasi se odvlečem do kopalnice s še napol zaprtimi očmi. Nasproti kopalnice je otroška soba. Poslušam pred vrati. Vse mirno. Dober znak, da se ne mudi. Opravim in ko zapuščam prostore slišim.... Očiiiiiiiii! Očiiiiiiiii! Aha najmlajši ima dovolj, joj upam da ni do vratu – oprostite izrazu – posran. To nam namreč malo podre časovnico.

»Ampak hej, danes je dober dan, delaš šele popoldne, ko odpelješ otroke v šolo in vrtec, komot greš še za dve uri na kavč,« si rečem in nekako se nam uspe do osmih spraviti iz stanovanja brez pretiranega stresa, rutinsko tako rekoč.

Pridemo dol, ošvrknem avto, da ni slučajno spet tista soseda, ki ne zna vozit, kaj šele parkirat čisto zraven mojega. Krivim jo za vse udrtine na svojem avtu, ki jih na novo odkrijem vsakič, ko je opran. Pogledam na cesto, zdaj je hrup že uri primeren, jutranja prometna konica, nič, peš gremo, z avtom bi rabili dvakrat več časa, dobro, da je šola in vrtec v krogu desetih minut od bloka. Oddam otroke, počasi se vračam domov....

Kakšen mir. Kaj če bi šel na kavo? Ma ne, se spomniš, da si si obljubil še dve uri na kavču, ko se vse umiri? Kavo si pa lahko tudi sam skuhaš, bo še najbolje. Dobro. Pridem domov na vhodu zagledam zagozdo, ki si jo je nekdo nastavil, da ne rabi vrat odklepat, najbrž kaj selijo si rečem... Pred dvigalom zagledam vedro. Mogoče je čistilka...

Doma si strateško namontiram blazine na kavču in....uff sede, da se danes nikamor ne mudi. Ravno začnem kinkat, ko zaslišim – oprostite izrazu – JE***O ŠTEMARCO! Itak, da nekdo trese pol bloka ravno na dan, ko bi jaz lahko še malo drnjohal. In kakšno je bilo vaše jutro?