Dejstvo, da so ameriški junaški filmi predvidljivi in neverjetno preprosti, ni nič novega, ampak, ko sem kak dan ali dva nazaj na teveju ujel mojstrovino holywoodske produkcije – Independence day – sem se spet povprašal po zdravi pameti.

Zgodba predvidljiva. Naš krasen planet zadiši malim zelenim iz tretje galaksije, ki bi ga seveda imeli zase, zato privlečejo ves svoj arzenal ter ga namestijo v orbito, da nam bodo razstrelili rit.

Seveda se Zemljančki najprej razjokajo, streljajo v vesoljska čuda svoje primitivne pokalice, škode pa z njimi naredijo ravno toliko, kot je vladi uspelo zvišati povprečno plačo. In tik preden si preplašena raja kolektivno prereže žile, nek pijan znanstvenik »pogrunta«, da bi lahko vse skupaj ustavil z nekim doma napisanim računalniškim virusom.

V kader prikoraka precednik™ Amerike in se ves herojski spomni, da so v petdesetih letih uspeli sklatiti neko vesoljsko plovilce. Seveda se takoj javi Vili Šmit (Will Smith) in pove, da njemu pilotiranje letečega čuda iz drugega sveta sploh ni noben problem. Brez navodil in brez testiranja. Samo zgrabi kontrole in že frči vesoljski ladji naproti. Njegov kompanjon pa, mister velepametni programer, v sekundi spacka smrtonosni virus, ki bo »zjebal« ves nam znaani univerzum, dokler boš rekel keks.

Lepo spokojno frčita v plehnatem krožniku, seveda ju matična vesoljska ladja brez problema sprejme vase, nobenega preverjanja, nobeden od inteligentnih Marsovčkov nič ne posumi. Lepo parkirata, Šmit si prižge cigaro, očalar pa vmes z enim klikom naloži virus, s katerim po hitrem postopku zradira vse po spisku. Naj nas ne moti, da se je zemljanov laptop v parih sekundah povezal s centralnim računalnikom, ki ga je brez težav sprejel, klinc gleda vsa gesla, protokole, avtorizacijo in podobne nepomembnosti. Lepo popapa virus, ga izvede in takoj razširi naprej, sistem nepreklicno in nepovratno crkne v manj kot minuti.

Medtem precednik™ osebno popelje četico letal, ki zdaj radostno tolčejo in za malo malico pohrustajo vesoljsko tehniko, ki je svetlobna leta pred nami. Pride do neposrednega spopada, vsak naš strel v prvo zadene in raztrešči vesoljca. da bo vedela svojat zelena, da se z Zemljani ne gre igrati! In ko že vsi posrani mislimo, da bo šlo vse v tri krasne, se javi nek prezrt heroj in v imenu ameriške svobode leti direktno v srčiko vesoljske ladje, kjer aktivira svojo petardo, da jo raznese na prafaktorje.

Ljubko.

Ampak nečesa ne razumem. Zakaj v vsakem takem filmu vsi računalniki besno utripajo, vse je animirano v praviloma zeleno – črni kombinaciji, medtem ko nalagajo svoje neverjetne viruse, pa veselo piskajo, ker sicer prenos najverjetneje ne bi bil mogoč. Seveda je potrebno parazitski prenos kar nekajkrat ponoviti, saj se nalaganje praviloma ustavi pri 98%.

Res ne bi šlo take kolosalne neumnosti narediti tiho in diskretno? Mamico vam producentsko…