September. Čas za letno dieto, ki jo izvajam skoraj vsako leto, včasih bolj včasih manj uspešno. Tja do prvega decembra. V zadnjem času so šle zadeve malo izpod kontrole, tako da bo treba »zabremzat« si rečem. Moja me tudi že malo postrani gleda, kadar misli, da ne vidim. V omari imam tudi razporejena oblačila za »suho«, srednje in močno obdobje. (Suho je v narekovajih zato, ker dejansko nikoli nisem bil prav suh, ampak saj vam je jasno). In trenutno preveč prednjači zadnje obdobje.

V zadnjem letu odkar se je rodil najmlajši nekako ni bilo prave motivacije. In če sem se takrat z mojo malo solidarnostno zredil, je šla ona nato rodit, meni pa so kile ostale. Torej je treba nekaj ukrenit. Vsi, ki me dobro poznajo vedo, da nisem bil nikoli športni tip človeka, tako da  - ne nisem še odkril športa, ki bi me tako veselil, da bi mi noro »zadogajalo«. Spoštovanje vsem, ki vam to uspeva redno in čeprav greste morda enako težko, da vsak dan najdete motivacijo.

Itak pa je hrana 70 odstotkov uspeha pravijo in zato torej – dieta. Ker sem odvisnik od ogljikovih hidratov bo seveda najtežje omejit vnos sladkorja in vseh zadev, ob katerih se pri meni sproti hormon sreče in želodec naredi salto nazaj od veselja. Sem bral raziskavo, da smo nekateri pač tudi gensko nagnjeni k temu, da se hitreje zredimo  - torej se nam je še težje borit za ohranjanje teže, za borbo  proti naravi tako rekoč.

Sam sem živ dokaz. Se da, ampak, če se po koncu vrneš v isti način življenja so tudi kile hitro nazaj. Zato pa sem vsako leto na dieti. Tri mesece sem tečen bolj kot običajno, nato devet mesecev spet uživam. Ko postane jasno, da bo številka na tehtnici spet trimestna je ravno september ponovno tu in čas za dieto.

Zato se še enkrat opravičujem predvsem sodelavcem in domačim, če bom kake prve tri tedne bolj razdražljiv -  sem najbrž samo lačen oziroma imam odtegnitveni sindrom od cukra. Upam, da uspe, sicer, kot bi rekel tast – bo treba v Ihan, po novo osebno!