Budilka 5:30. Glava takoj ponudi meni obveznosti za torek. Jeeee, torek! Uredim se, odpeljem v Ljubljano po služben avto in domov po sodelavca Klemna Bunderlo, ki se še vedno ni znebil copatka iz mavca na njegovi desni nogi.

Najina torkova misija je Novo mesto, kjer poučujeva radijce, kako učinkovito, hitro, prijazno in jezikovno ustrezno poslušalcem v etru podajati najrazličnejše informacije, misli, dovtipe. Moja misel pa uide na začetke, ko nisva poznala nikogar, ko še nisva slišala nikogar, potem pa potegni iz človeka njegove najboljše, morda še neodkrite potenciale ... Ampak, ker nisva zelenca v znanju, izkušnjah in odnosih, nama je kar hitro uspelo.

Če sva na začetku individualno predavala vsak svoje področje, Klemen moderatorskega, jaz jezikovnega oz. fonetičnega, pa zadnjih nekaj tednov ubirava drugačen sistem. Tudi otroci ali pa odrasli se naveličajo ene in iste igre, utečenosti, avtomatizma. Učne ure imava skupne, osredinjava se na samo prakso, dejanski program, ki ga odvodijo, s tem, ko sva dva in sva pozorna na vse »detajle«, pa učencem poženeva v kri tudi malo več adrenalina, zavedanja odgovornosti in pričakovanja rezultatov.

Pred kratkim sva po objavi na družabnih omrežjih, kako vesela se peljeva na Dolenjsko, dobila komentar »Kajbilojetegatreba?!«. Ne, to ni »kar ena« obveznost, to je obveznost, ki jo opravljava z velikim navdušenjem. Etapno. Ne gre le za zaznan napredek govorcev, ampak tudi najin. Drug od drugega se učimo in se bogatimo. Okvir je približno isti, vsebina in način podajanja le-te pa je tisto, kar nas dela drugačne in še bolj suverene. In človekova suverenost je prav v znanju!