Kateri del dopusta je za vas najbolj stresen? Prvi, ko je treba vse spakirat in z origami/fengšuj zmožnostmi spakirat v avto ali zadnji, ko je treba spet spakirat za domov? Meni absolutno prvi del, pravzaprav že tisti zadnji teden pred odhodom, ko je na radiu potrebno vse kar lahko in kar ni absolutno v živo posneti vnaprej. Ampak z mislijo na oddih, ki prihaja, gre lažje. Saj veste moški redko kompliciramo, sam sem lahko v istih kratkih hlačah ves dopust, tako da kakšne pretirane težave s pakiranjem nimam, otroci in žena je pa drugo vprašanje…

Ženske bi itak pol stanovanja vzele s sabo, ni pomembno kako velik je vaš avtomobil - tudi če bi bil kombi, bi bil napolnjen do stropa. Pa halo, gremo na Hrvaško, ne v Sibirijo. Imava tudi nenapisano pravilo, da v kolikor se je kaj pozabilo - obrnem do rondoja Tomačevo, če smo že naprej, ni več obračanja. Karkoli je, zagotovo ni tako nujno ali pa lahko kupimo spotoma oziroma na končni destinaciji.

Ko pa smo enkrat “dol” kot se reče, pa se pravi odklop začne. Ob majhnih otrocih sicer težko govorimo o tistem pravem dopustu, kjer bi se človek lahko naspal in res spočil ampak z malo sodelovanja odraslih in puščanja svobode drug drugemu za kakšen dan ali dva, pa se vsekakor da sprostit. Na tem mestu se javno zahvaljujem svoji dragi, da je ta dober teden igrala popolno gospodinjo. Brez nje bi po dopustu rabil dopust od dopusta.

Letos se je izkazalo za izjemno priročno, da je bila naša domača plaža resnično pljunek stran od apartmaja, kar pomeni, da sta ta velika dva praktično že sama lahko odšla na plažo, saj si ju lahko videl direktno z balkona. Všeč mi je bila tudi mala vasica, kjer smo bili, ker dejansko ni bilo običajne gneče, kjer ni stalno nekih plačljivih igral kamor bi otroci rinili in kjer se vsi domačini poznajo med sabo in po parih dneh te praktično vzamejo za svoje.

A kje točno smo bili sprašujete? To pa naj ostane skrivnost, saj nočem, da odkrijete naš mali košček raja! Komaj čakam na naslednje leto, da spet ponovimo.