Do zadnjega dneva sem odlašala, če bi se pridružila Marku, Mojci in Mateji ali trem sodelavcem radia Aktual na 35-kilometrski poti ob žici okrog Ljubljane. Pa ne, da bi o tem delala silne analize, ali sem sposobna, se obremenjevala s predstavami, obutvijo, banalnimi stvarmi. Z okoliščinami se, tako kot v službi, pač redko ukvarjam. Če rečem »da«, bo naloga opravljena.

Čeprav za mano ni neko rožnato obdobje v zasebnem življenju, v katerem se precej ljudi osvobaja prav z delom in čim več dodatnimi nalogami, pa sem začutila, da moram narediti nekaj zase. Vem, da je popolnoma vseeno kaj. Pač nekaj, kar te potegne naprej, kar ti da potrditev, da zmoreš, predvsem pa potegne iz utopistične rutine.

Vse (čustvene in posledično (ne)dejavne) faze v življenju so sicer nujne. Ni preskokov. Na koncu je pomembno SPREJETI. In ko se odzoveš na povabilo na pohod, je to že mala zmaga. Pomeni, da boš zmogel, ker si naredil premik. Morda milimetrski, čeprav smo v resnici naredili kar 35 kilometrov! Če bi imela prosto soboto, bi zagotovo malo dlje pospala, šla pocrkljat nečakinje, se vrgla v delo in potem še pred televizor pogledat, ali bodo mariborski nogometaši državni prvaki.

Po sklenjenem ljubljanskem krogu in žuljastih 35 kilometrih pa je drugače. Že to je sprememba, da se počutim drugače – vse me boli. In tako, kot se je premikalo v nogah, se je tudi v glavi. Zdrava sem, oba starša imam, nečakinje in službo, ki jo ljubim. No, pa še samska sem. In ravno na pohodu me je kolega, recimo, spodbudno nasmejal, ko je rekel, da če želimo spremeniti svet, ga moramo, ko smo še samski, kajti, ko smo poročeni, češ da ne moremo spremeniti niti tv-programa ...