Z največjo muko in žalostjo tega sveta sem iz domače vasi prišla v ljubljanski svet, v ljubljansko gimnazijo. Čisto novo okolje, stroga razredničarka in sošolci, ki so bili večinoma Ljubljančani, so me v krstnem nastopu in pristopu že polili z mrzlo vodo. Vsak dan v prvem ljubljanskem tednu sem prijokala domov.

Po nekaj tednih sem se nekako začela privajati. A na sošolce, Ljubljančane, sem gledala s strahom, z distanco, s spoštovanjem, da so več od mene zaradi svojega mestnega porekla. Med odmori so imeli na ušesih slušalke in poslušali Radio Salomon. »Unc unc« glasbo, ki mi ni bila zelo všeč. Bila je preurbana. Hvalili so voditelja z imenom Dean on the Mike in se dogovarjali, kako bodo šli na tisti tradicionalni božični Deejay time v Halo Tivoli. Takrat je moje strahospoštovanje do vseh komponent urbanega še zraslo.

Po gimnaziji, med katero sem ves čas delala na domačem radiu, sem se vpisala na fakulteto čez cesto. Med študijem slovenistike sem še vedno delala na domačem radiu in še na dveh komercialnih. Po tem, ko sem odklonila ponudbo, da postanem urednica informativnega programa na eni od komercialnih postaj, sem se posvetila dokončanju študija, vedoč, da me zagotovo čaka še kakšna lepa priložnost. In prišla je. Ponudba za vodenje programa na Radiu Aktual. Po nekaj letih je prišla tudi čisto nova oddaja. Aktualova Galama.

In glej ga zlomka. Kot sovoditeljico me je izbral prav moj gimnazijski strahospoštovanec Dean on the Mike! Idol mojih sošolcev! Tisti, ki je ustvaril množično obiskane prireditve, med njimi božični Deejay time. Legenda Radia Salomon, ki je v etru že več kot 20 let. In še kako sem se zmotila pri oceni. Je zelo prijazen, izobražen, široko razgledan, motivatorski in nekoleričen človek, s katerim greva že v tretje leto radijskega petkovega sodelovanja.

V vseh teh letih sem postala kar precej samozavestna. Ker sem se znala soočiti s strahom in premagati sebe. Zato vem, da nikoli več ne bom tista strahopetka, ki v nevarnosti misli le z nogami!