Čeprav sem se pred leti norčeval iz ljudi, ki nikamor niso mogli brez mobilnika, sem s časom postal popolnoma isti tip človeka. Kamor koli grem, je telefon z mano, kar koli počnem, mora biti telefon na dosegu roke. Če ga ni, sem nervozen, skorajda bi rekel, da padem v abstinenčno krizo po pol ure brez telefona.

Res je, da ima takšna uporaba telefona prej mnogo slabih, kot pa vsaj kakšno dobro lastnost, ampak priznajte, da je luštno biti vedno informiran. Kakšno bo vreme, kaj se dogaja po svetu, kaj počnejo prijatelji, kakšen je rezultat tekme ali pa enostavno samo poslušanje izbrane glasbe.

Ampak! Je pa ena stvar, ki mi vedno »dvigne živc«! in to je, dragi moji, navaden SMS. Pa ne kakršen koli. Tisti, ta najbolj nadležen. Ko ti prijatelj, znanec, družinski član napiše: »A te lahko nekaj vprašam?« Priznam, vedno ostanem brez besed. Ker si sploh ne morem predstavljati, kakšen je namen takšnega SMS-a. Kaj naj odgovorim? Če napišem »DA«, potem je brez veze, da sem odgovoril, ker me bo ta oseba tako ali tako to prej ali slej vprašala. Če rečem »NE«, bom izpadel neprijazen, neprijateljski, zadirčen, zatežen in ne vem kaj še vse. Če sploh ne odgovorim, pa se bo smatralo da ali nimam telefona pri sebi, ali pa se sploh nočem pogovarjati s to osebo. In ne eno ne drugo ne drži.

Ja, imam telefon! Ne, ne gre za to da se nočem pogovarjati, ampak enostavno NE VEM kaj naj odgovorim! Ljudje, zakaj sprašujete takšne stvari?!? Zakaj nekdo napiše SMS, v njem pa besedilo: »A te lahko nekaj vprašam?«.

To je isto, kot če bi imel v roki krof, ga celega obliznil in potem vprašal, če ga lahko pojem! Itak, da ga lahko poješ! In itak da me boš vprašal, pa če to jaz hočem ali ne! Zakaj je potem treba ovinkariti? Vprašajte! Če vam ne bom hotel odgovoriti, pač ne bom odgovoril! Ni pa treba preverjati, ali imam telefon v roki ali ne. Ker ga imam! Vedno! Žal.