Vse je mogoče! Ja … Ampak res! Ne vem, zakaj so me šele konec decembra povabili na to oddajo, ker se mi zdi, da poosebljam to besedno zvezo. Ne samo v dobrem, v vseh pomenih in pogledih! Za mano je res nori december in okoli 10.000 gledalcev, ki so si pogledali našo stvaritev za Špas teater Bunderla&Godler šov in res je bilo neverjetno! Vse se nam je zgodilo. O tem kdaj drugič, najprej pa o tistem četrtku pred dejanskim »vse je mogoče«.

Bilo je jutro. Zunaj mrzlo ko pri norcih … Jaz pa ravno dobri dve urici časa pred naslednjimi obveznostmi, ravno prav, da greva s psičko Chilly na en lušten zimski tek pred službo. In se napakirava, oblečeva, zadekava, no, ni za pretiravat, ampak pozimi res človek malo kasneje zakuha kot sicer, a ne. Še telefon vzamem za muziko in pičiva. In že prvi problem. Ni omrežja … Še huje - NI INTERNETA!

Pa dobro, saj je deset metrov od mene oddajnik, ne ti mene je… Seveda sem imel tiste rokavice, ki ne delujejo na zaslonu na dotik. Pa rokavice dol, da ugasnem telefon. Se resetira. Joj, kak mraz! Pa rokavice nazaj gor, ker mi res ni treba trpeti med vnovičnim zaganjanjem telefona. O, kako je hiter! Spet rokavice dol in vtipkam kodo in … Daj, daj, daj, postavi se! Pa tale mraz. Pa še piha na tem frdamanem polju! Pa kaj je zdaj to?! Kako ni signala?! Pa ravno danes! Končno se enkrat v tem tednu spravim teč in ni neta?! Nič, bom vse prenose podatkov izklopil. Mah, naj gre vse nekam, še enkrat ga zaženem. Saj bo hitro, a ne … Pismo, kako vleče … Rokavice spet gor.

Kje je pes? Aha, tam nekaj ovohava! Ne! Fuj! Chilly fuj! Ne jej dreka! Chilly!!!

Aha, koda … Rokavice spet dol. No, dajmo, se pripravlja ko bolan na wc! Pa dobro, kdo me ima tukaj za budalo?! Praktično tekam pod oddajnikom, telefon pa nima signala! Bi najraje vse zabrisal nekam! Toliko o tem, kako tek sprošča.

Nič, šibava z mrcino, ki rahlo smrdi po iztrebkih nezannega izvora in si bova pač mrmrala kakšno po domače. Vmes psu še parkrat vržem palico, nakar jo spet pobriše za nekim vonjem. Pa dobro, zdaj je pa tega dovolj! Odločim se iti po psa in ga do nadaljnjega privezati na povodec, da bom vsaj lahko v miru odtekel tistih 6, 8km po sicer čudoviti, rahlo megleni ravnici. Takoj, ko zavijem s kolovoza in stopim na travnik, se spotaknem ob krtino, ki je bila zaradi nekajdnevnega minusa trda ko kamen in pojavi se stara, znana in nič kaj pogrešana bolečina v gležnju. Pa pismo rosno! No, v resnici sem veliko bolj žoftno preklel situacijo, celo mimoidoči so obstali, ampak ker mogoče ravno srebate kavo ali jeste kaj Miklavževega, vam te besede prihranim za kdaj drugič. Skratka, vrnila se je stara poškodba nerodnega Bunderle, ki je sicer imel že oba gležnja v gipsu.

Očitno je mojo bolečino in razočaranje samega nad sabo začutila celo Chilly, ker je bila še isti moment pri meni. In počasi sva odšepala proti domu. K sreči ni bilo tako hudo, da ne bi mogel hoditi, ampak vseeno toliko, da vam zdaj pišem še vedno z opornico na nogi. Super! In to ravno pred dvema koncertoma v polnih Stožicah, kjer se veliko skače po odru, aja, pa še snemanje oddaje Vse je mogoče me čaka in tam … No, recimo temu, da je to oddaja, kjer je na kavču samo gledalec. Dobro, da imava z Godlerjem v Bunderla&Godler šovu večino časa stol pod ritjo.

Naj vas v novem letu nič ne bolí in za vse bóli! Bo veliko lažje šlo!