Ko je v rani mladosti prišel čas odločitve, kaj bom počela ko odrastem, je bilo to zame eno najhujših obdobij. Kaj postati? Za kaj se izučiti? Kako naj vem, ali bo moja odločitev prava…

Starši sošolcev so sovrstnikom že takrat vtepali v glavo tisti znani stavek: »Uči se, da ti ne bo treba delat«. Kaj pa če bi rad delal-/a? Kaj pa če bi kdo rad imel kmetijo, vrtnarijo, lesarsko industrijo? Se tam ne dela? Še dobro, da mi moja starša tega stavka nikoli nista predstavila. Zakaj? Zato, ker je bila moja odločitev o izbiri poklica itak napačna. Ne, nikogar nisem krivila. No, morda malo … sistem, za katerega še vedno mislim, da je človek premlad, ko gre za tako pomembno odločitev kot je poklic. Kakorkoli, moja je bila napačna. Pa kaj!

Vedela sem, da moram nekaj storiti. Nisem iskala bližnjic. Poiskala sem si službo, zaslužila denar, naredila izpit, kupila avto in se kasneje izšolala za drug poklic, ki pa ga (ne boste verjeli), prav tako ne opravljam. Hja, še ena napačna odločitev.

Je pa vsaka stvar za nekaj dobra. Tudi napačne odločitve se lahko kasneje izkažejo, kot ne tako zelo napačne. Konec koncev so me pripeljale do sem, kjer sem zdaj in kjer si niti v sanjah nisem predstavljala, da bom. Brez najmanjšega pomisleka lahko rečem, da imam sanjsko službo, o kateri se mi še sanjalo ni. Zanimivo, ne? Neprecenljivo!

Delam to, kar me veseli in sem to, kar sem. Morda prav zaradi tega, ker so bile vse odločitve…moje, brez stranskih učinkov. Življenje prinese točno to, kar želimo. Le verjeti moramo. Kot sta po tihem verjela moja starša. Brez odvečnih napotkov, brez pritiska, brez pametovanja. »Pojdi«, sta rekla… »Bodi to, kar si in delaj, kar te veseli!« In sem.

Aja…a sem povedala, da sem pred tem bila na najmanj 8 drugih delovnih mestih? No, to pa je zgodba za kdaj drugič.