Odpadlo je! Se ne zgodi velikokrat, ko pa se, postane čas, ki je kar naenkrat na voljo, zelo vznemirljiva stvar.

OK, če sem iskren, mi ni ravno nekaj odpadlo, ampak sem po opravkih šel izven uradnih ur. Ampak pazi to - sem sam v mestu in eno uro imam samo zase! Na hitro preletim, česa vsega že dolgo nisem počel in ko prečrtam vse nelegalne stvari, se odločim, da grem po ene azijske wok rezance, ki jih bom - čista eksotika - pojedel pod Prešetnovim spomenikom.

Šibam po rezance, takoj na Prešerca, preverim, kje je manj ljudi, saj veste, da ima to še pes rad, zavlečem sem v senco in dogodivščina se lahko začne. Če odmislim enega gospoda in potem še eno gospo, ki sta me mimogrede vprašala o radiu, pa kdaj bomo spet kaj po TV, aja, pa če se bom malo podprl, sem imel kar mir.

Levo od mene pa se začne žolčna debata o … O obstanku! Kmalu prepoznam, da gre za klošarje. Debata je bila o krivici, ki se jim godi. Eden, pa je moral biti vsaj blizu, če ne v 50-ih letih, se je pritoževal, kako ga starši nočejo vzeti nazaj domov, v glavnem pa so se pritoževali nad “socialo”. Da je grozno, ker jih silijo, da sodelujejo pri izobraževanjih, pa da moreš pisati prošnje za službe in spejeti vsako delo, če ne, tudi podpore ni. Izvedel sem, da zadnje tri mesece ne smeš imeti niti centa prihodka, sicer ni nič od “socialne”.

Povedati morem, da nisem seznanjem s pravili Centra za socialno delo in zgolj povzemam njihove pogovore. Ne vem, ali so od nekdaj tako apatični, povsem brezvoljni in vdani v usodo, ki si čas meri v pločevinkah piva. Kot človeku, ki še na dopustu postane živčen zaradi brezdelja, se ne zdi mogoče, da ne bi zagrabil kakršnekoli priložnosti, da se znebiš ulice.

In potem se mi prikrade verjetno najslabša možna misel ob obroku - koliko v resnici manjka, da si oni? Kako različni smo sploh si in kako hitro se lahko znajdeš na njihovem mestu? Kaj more iti narobe, da bi sicer lahko ure prebil tam, kjer mi je danes, ko imam teh nekaj minut zase, takšno doživetje biti? Itak smo krivi vsi kot družba. In zaradi slabe vesti jim sem in tja namenimo cent “za hrano” ali pa kupimo Kralje ulice, ki jih v resnici niti ne prelistamo.

Pojem svoje riževe rezance in dobim odgovor, ki sem ga iskal. Med mano in brezdomci je le en meter razlike!