Zgodilo se je pred nekaj dnevi v enem od sicer zelo prijetnih slovenskih kopališč. En dan po tem, ko smo kot prvi Aktualovci dobili vsak svojo – ekskluzivno in neponovljivo Aktualovo brisačo. Res so lepe, takšne, da ti padejo v oči. Vsakdo jo opazi, vsem je všeč, vsi bi jo radi imeli. Ampak – ti boš kradel meni?! TI??!!

Svojat nemarna …

Pustim svojo brisačo, tisto z lepo, ogromno Aktualovo afno. Lepo se vidi. In na njegovo smolo – od vsepovsod … Pa ga gledam. Dedec, star tam med petintrideset in štirideset let. Na videz brezbrižno sprehaja svojo preveliko in v kopalke stlačeno zadnjico in po nekaj simboličnih »krožcih« okoli mojega ležalnika sede na sosednjega. Spet domnevno nezainteresiran za svet okoli sebe gleda sem in tja ter si nekaj momlja v brčice … In za hrbtom tako mimogrede, po obrokih, zvija – MOJO BRISAČO!! Medtem si veselo požvižgava, a njegova roka pridno privatizira in zlaga res veliko in kričečo brisačo na čedalje manjše dele. Seveda jo strateško najprej obrne na tisto belo, manj vidno stran. A kaj, ko ubožec niti ne sluti, da stojim na balkonu, visoko nad njim in srepim navzdol.

Pokašljuje in srčece mu že radostno utripa od sreče, sline se mu cedijo, saj je prepričan, da je plen njegov. Ležerno vstane, zvije njemu tako ljubo brisačo in s počasnimi, a zanesljivimi koraki odstopiclja proti izhodu. Naravnost pred moje cokle.

Čeprav bi mu rad pokazal, kako trdo je leseno kopito, zberem moči in ga prijazno povprašam, kje je dobil tako lepo brisačo, da bi jo jaz tudi imel … Njegova rožnata polt je bila verjetno posledica rapidnega izmenjavanja bele prebledele barve s temno rdečo, a nekako izjeclja, da jo je žena prinesla. »Hja,« se ne strinjam, »precej nemogoče, ker njegove žene jaz, aktualovec, ne poznam, brisačo nam je dal direktor in bi jo brez debate imel nazaj!«

Verjetno je zavohal, da sem nekaj nanosekund stran od eksplozije epskih razsežnosti, zato jo, godrnjaje nekakšno opravičilo – vrne. In se pobere s kopališča. Ironično. Če bi me vprašal ali če bi rekel, da mu je všeč, bi mu jo verjetno dal, pa čeprav je potem ne bi imel sam. Ampak – meni krasti?!

Svojat nemarna …