Lahko vam čisto odkrito povem, da nisem eden od tistih psihopatov, ki bi rad imel pred hišo angleško travico. Najhuje pa je kositi prvič. Vsi, ki prisegate na motorizirane, dim bruhajoče, bencin pijoče in uho parajoče kosilnice, veste, o čem govorim. Drugim pa opišem prvo spomladansko košnjo.

Ker sem lani ob zadnji košnji kosilnico pospremil z besedami: »Pa da te ne vidim pol leta!« si lahko mislite, da ni niti očiščena. Nalijem bencin. Začnem pumpati gumb za gorivo. Potegnem prvič. Nič. Drugič. Nič. Tretjič, četrtič, petič. Nič. Potem se spomnim, da sem pozabil obrniti ročico za gorivo. Medtem se spomnim, da ne bi bilo slabo zamenjati olja, ker ga lani nisem. Ampak okej. Za danes še bo ... Spet vlečem in vlečem, pa nič. Kapne mi, da tisto začetno pumpanje bencina, če ni bilo dotoka goriva, ni čisto nič pomagalo.

Zato spet pumpam in vlečem, pumpam in vlečem (ne, to ni pornič). Prekleta kosilnica se še vedno ne prižge! Ves besen začnem šariti po filtrih in svečki. Ko vse očistim, imam še vedno slab priokus, da nisem zamenjal olja. Zato skočim ponj in se vržem v delo. Ko končam, je na vrsti spet že prej omenjena asociacija na nemške porniče – in kosilnica se prižge! Vendar nekaj ropota. Saj res! Med lansko zadnjo košnjo sem zadel neki kamen in zaradi lenobe nisem pogledal, kaj se je zgodilo. Ugasnem. Obrnem kosilnico in vidim, da je eden od nožev ukrivljen. Odvijem jih, poklepam in nabrusim.

Prižgem kosilnico in začnem končno kositi. Ker je prva trava še precej sočna, se mi kosilnica na vsakih 50 metrov zapaca in ustavi. Nenehno jo na novo prižigam. Ko končam, je že skoraj večer. Kosilnice nič kaj nežno ne pospravim in ji pri tem govorim besede, namenjene reprodukciji. Kaj je že tista od Ramba Amadeusa? »Da se pitam, ja bih betonir'o travu.« Rabite prevod? Vprašajte me vsakič po prvi spomladanski košnji. In upajte, da vas ne ulovim!