Po česnu, mehki, trdi, komaj opazni, na hitro, bratski, materinski, strastni, kosmati, bodeči, boleči, promiskuitetni, pritajeni ... Marija, koliko je poljubov!

Pa ne doživljam kakšne druge pomladi. Ne! Sem na vrhuncu priprav na muzikal Veronika Deseniška na Celjskem gradu in začel sem se na novo ubadati s poljubi. Zaradi vloge, da ne bo pomote.

No, naj razložim: jaz sem, čisto resno, zelo sramežljiv. Res! Če ne bi imel čudne frizure, me med množico sploh ne opaziš. Moja vloga Friderika II. Celjskega je pa vse prej kot to. Nenehno se zabava in se nasploh vede promiskuitetno. In tako je naneslo, da se na odru poljubljam s kar štirimi različnimi dekleti. Pa boste rekli, da samo cmokneš pa gre mimo. Tudi jaz! Ampak NE! Sploh ne gre tako. Ko so osnovne postavitvene, režiserske vaje šle mimo oziroma ko je bilo treba prizore prvič odigrati konkretneje, sem se spet počutil kot najstnik! Sem zelo zvest človek, po drugi strani pa bi za pristnost vloge naredil ... Ja, skoraj vse.

Kako premagati to, da lahko pokažeš čustva, ki jih imaš sicer strogo rezervirana za samo točno določene ljudi ali za, ne vem, prostor, v katerem je manj kot 1000 ljudi?! Poljubljanje pa je enkrat res bežno, drugič nerodno, pa prvič bolj strastno in na koncu poljub mrtvemu. In čeprav gre za tako vsakdanjo in – roko na srce – prijetno stvar, ko mišice v resnici same od sebe, čisto spontano vedo, kako kaj poteka, naenkrat pozabiš, kaj, kako, a kar zdaj, aha, je že, o marija, tole je bilo pa čudno. Vem, da se pozna, da sem imel nekajletni premor v gledališču, ampak da sem tako lesen in štorast?! Navsezadnje sem za eno vlogo na odru moral poljubljati moškega, zdaj pa se izgubim zaradi poljubljanja soigralk?! Zdaj krivim krščansko okolje. Ja, to bo najlažje! Pač zaradi vzgoje in družbe imam en nedolžen poljub z žensko za moralno spornega, za varanje.

Saj v resnici sploh ni važno, koga krivim. Pod črto se pač pri 30+ na novo učim poljubljanja. Glede na to, da prvega ne pozabiš nikoli, pa tako in tako ne vem, ali sploh ima smisel!