Razmišljam. Prav vsak dan, ko sem »aktualen«, razmišljam o privilegiju – biti radijec. In naj se sliši še tako klišejsko – radijec ni poklic, je poslanstvo. Res je, zjutraj, ko vstaneš takrat, ko večina še spi, in ko zvečer razmišljaš o tem, kako se je izšlo in kako bo jutri, mogoče kdaj pomisliš: Kaj mi je bilo tega treba?! A čar radijskega etra je nekaj posebnega. Vse, kar narediš, narediš z besedo. Z glasom. Z občutki, ki jih pošlješ po oddajnikih, ki kot tihi stražarji na vrhovih hribov prenašajo del tebe, v vsak dom, na pot, tistim, ki so osamljeni, ali tistim, ki samo potrebujejo prijatelja več.

Narejen za vaša ušesa. In tudi za vaše srce (in ožilje?), se pravi, da smo kardiovaskularni radio. Zato kdaj pa kdaj pripomnim, da smo narejeni tudi za vašo vranico, nadledvično žlezo, sinapso ali pljučni alveol. Za prav vsak del telesa. Za vas. In to je privilegij.

Ker je naša glasbena oprema precej specifična, je dejstvo, da sem si kot sicer zapriseženi ljubitelj nemških šlagerjev začel prepevati »oči boje lavande«, najbrž dokaz, da tisto »nekaj« delamo prav ... Da so številni klici in sporočila poslušalcev tudi sredi gluhe noči dokaz, da smo kot edini slovenski komercialni radio storili prav, da smo po našem osmem rojstnem dnevu pognali 24-urni program v živo. To je bila moja naloga, moja čast. In to je privilegij.

In kljub poletni glasbi, ki diši po morju, je po svoje ironično, da smo v poplavi takšnih in drugačnih radijskih postaj prav mi najbolj slovenski radio. Radijec sem že četrt stoletja, zato vem, da so najglasnejši prav tisti, ki bi radi bili takšni, kot smo mi, pa jim to ne bo nikoli uspelo.

Veste, z dobrim se lahko vsakdo pohvali, mi je nekoč dejala draga radijska kolegica z nemških radijskih valov. In naj jo na koncu razmišljanja (nekoliko prilagojeno) citiram: Mogoče si na Aktualu ne želi delati prav vsak. Ampak vsakdo pa tudi ne more!

In to je privilegij.