»Od zdaj niste več normalni govorci!« je na prvi uri na ljubljanski slovenistiki rekla predavateljica slovenskega knjižnega jezika Erika Kržišnik.

Lep del svojih otroško-mladostniških dni sem imela le eno veliko življenjsko željo. Postati športna novinarka. Vsak dan sem pisala športni dnevnik. Izide in poročila sem ročno prepisovala s teleteksta. Vsak dan. Le tu in tam sem izrezala kak članek, komentar iz Ekipe ali Sportskih novosti. Športna novinarka.

Prišel je dan, ko se je bilo treba uradno odločiti. A takratni radijski urednik Aleš Gulič mi je rekel: »Potrebuješ orodje. Jezik!« Prav. Slovenistika.

Priznam, dotaknilo, zabolelo in prizadelo me je, ko sem v intervjuju radijskega kolega brala, da kakovosti voditelja na nobeni točki ne določa jezikovno znanje, pač pa število let v mediju in to, kako priden je v službi. V isti koš takoj posadim še vremenarki s Pop TV. S tistimi tremi napačno naglašenimi besedami vred, ki jih ponavljata iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto in iz let v leta. Ko sta koketen nasmeh in kratka pisana oblekica dovolj, da prekrijeta. In prikrijeta.

Vsakdo za svoje delo potrebuje vsaj nekaj talenta. Pa orodje, kot je glas, ostalo sta učenje in vaja. Si predstavljate zdravnika brez šole? Nogometaša brez treninga? Ko Cristiano Ronaldo osvoji ligo prvakov, odvrže žogo, neha napenjati mišice?

O, moj Šport! Bodi nam luč, bodi nam pot. Treningi, ponavljanje, obnavljanje, popravljanje, izboljševanje, analiza. Vsega tega nam manjka. Predvsem pa volje, vedoželjnosti in odgovornosti. Migajmo! Migajmo z jezikom, s prsti po knjigah in tipkovnici!

Učenje in trening nas spremenita, učvrstita, izboljšata, osamozavestita. Zdaj razumem njene besede ... »Od zdaj niste več normalni govorci!« je na prvi uri rekla predavateljica slovenskega knjižnega jezika Erika Kržišnik.  

*Blog je bil objavljen v novi reviji MOJ SVET.